Malo mešano

Ta teden bo minil v znamenju krompirjevih počitnic, v znamenju posvojenega praznika »Noč čarovnic« kot tudi v znamenju spomina na tiste, ki jih ni več z nami.

No, se bom lotila najprej počitnic...za mene jih ne bo, nikamor se ne bom odpravila, ker me doma čaka kar precej dela. In, ker nas delo vedno počaka je bolje, da ga opravimo čim prej, dokler smo še v zagonu, kajne? Bo pa malo bolj umirjeno, kar mi bo še posebej dobro delo po norem tednu. Če vam omenim samo moje gostovanje na 2 koncertih z naslovom »Noč modrijanov« potem veste, da je bilo noro in naporno. Veliko ljudi išče odgovore za njihov neverjeten uspeh, a pravzaprav ne vem, zakaj nekateri tako globoko razglabljajo o tem. Fenomeni se pač dogajajo. Oni so enostavno predani temu, kar delajo, premorejo neizmerno veliko pozitivne energije, tudi tiste fizične in radi imajo svojo glasbo in svojo publiko. In publika to ve, čuti in jim to vrača v največji možni meri. »Ala jim vera!« Konec koncev je to slovenska muzika in prav vesela sem, da jim tako uspeva.

V tem tednu pridejo tudi čarovnice. Nisem ravno navdušena nad posvojenimi ameriškimi običaji, ampak duhci v Centru Vič so me pa tako navdušili, da sem se morala kar slikati z njimi. Cel kotiček v Centru je namenjen tistim najmlajšim in priznam, da je premamil tudi moje oko. Najbrž noben malček ne bo šel ravnodušno mimo, zato se starši kar pripravite, da se boste v centru zagotovo zadržali dlje kot ste nameravali.

1. november pa je dan, ki je namenjen našim najbližjim, ki jih ni več med nami. Meni gneča na Žalah ni preveč všeč, ampak komu pa je?! Saj ne, da se na naše pokojne ne bi spominjali skozi celo leto, a na ta dan pač praktično vsi še malo bolj poskrbimo za to, da so grobovi karseda urejeni. In vse te sveče! Spomnim se, da sem kot deklica strašno rada šla na Žale zvečer, ko je bilo že temno. In vedno znova me je fasciniral pogled na razsvetljene grobove. A takrat sem bila v mamini družbi in sem to doživljala kot nekaj lepega, veselega. Zdaj, ko ni več nje in še nekaterih najbližjih in ko jaz nosim na ramenih bistveno več let, je zgodba seveda drugačna.

A tako je življenje...enkrat daje, drugič vzame...nekoč, nekje se pa tako spet vsi srečamo!

Mi se bomo upam, da srečali prihodnjo sredo, ko vas bom spet čakala na spletni strani Centra Vič z novim blogom. Do takrat pa se imejte čimbolj lepo!