Mali in veliki

Mamma mia! Zdaj je že jasno, da je tudi slovenska verzija muzikala uspešnica. Samoumevno? Še zdaleč ne! Velika odgovornost? Brez dvoma!

Saj MM verzijo male državice lahko primerjate s številnimi produkcijami po svetu, pri katerih je finančni vložek bistveno večji, da o razpoložljivem strokovnem kadru, pevcih, igralcih, plesalcih sploh ne govorim! Na srečo je produkcija prišla v roke tistemu, ki se je dobro zavedal, da uspeh sicer svetovno znanega muzikala ne bo prišel sam od sebe. Vzameš hit, narediš hit...ne, ne gre tako.

Tega smo se zavedali tudi vsi vpleteni. Pravzaprav bi se tega moral zavedati vsak. No, pa smo se podali v »boj«, ki je na trenutke to dobesedno tudi bil. Vsaj zame. Zgodba slovenske MM, ki združuje pogum, znanje, trud, učenje, piljenje, odpovedovanje, pripadnost, zdravo in lepo medsebojno energijo je poplačan z rekordnim številom obiskovalcev, s stoječimi ovacijami in čestitkami, ki dežujejo od vsepovsod.
In tako se ob uspešnih zgodbah, ki se ne tičejo nujno samo mene zgodi, da sem ter tja razmišljam tudi o tem, kako ljudje dojemamo uspeh drugega.

Nekateri radi kritizitrajo in jih navdihuje to, da pri drugih ljudeh iščejo napake. Nič lažjega, napake imamo in delamo vsi. Ti negativno nastrojeni nergači radi razglabljajo in pametujejo o tem, kaj je kdo naredil narobe, kaj nikoli ne bi smel ali kaj bi moral, kako bi on sam to drugače, boljše in sploh in oh. In prepričana sem, da zaradi svojih razsvetljujočih dognanj sami niso nič bolj srečni, kvečjemu potolaženi.

Ampak okej, tudi to šteje, če pripomore k njihovemu boljšemu počutju! Pa to še nekako razumem. Sto ljudi, sto čudi. Ko neka uspešna zgodba kot celota deluje usklajeno in kompaktno, iskanje napakic, kiksov, igle v senu, dlake v jajcu res nima smisla. In tega se zavedajo tudi tisti, ki v takih situacijah izberejo ignoranco. Ampak fak no (oprostite)...kaj utesnjuje, preganja in mori človeka, ki drugemu ne more pogledat v oči, mu sežt v roko, mu čestitat, rečt nekaj lepega, mu priznat uspeh...Foušija?

Saj ne, da sem brezmadežna, ampak meni je res lažje videt in poiskat lepe in dobre stvari. Tudi, če bi po ne vem kakšnem naključju sedela v prvi vrsti na prireditvi, ki niti slučajno ni po mojem okusu, tega iz spoštovanja do nastopajočih ne bi pokazala za nič na svetu. Če bi okoli mene vsi skakali, se drli in slemali z glavo, bi vsaj nekaj od tega delala tudi jaz. Ampak najbrž bi skakala hehe. Čredni nagon je lahko čisto okej, sploh če je povezan z vsesplošno dobro voljo! Če bi me obdajala množica nasmejanih in zadovoljnih ljudi, se z nečimerno in zdolgočaseno faco res ne bi počutila kot kakšna extra frajerka.

Ljudi nerada delim na take in drugačne, ker smo z namenom narejeni tako, da se razlikujemo in ravno v tem je čar. A v nekaterih situacijah se mi delitev ponudi kar sama od sebe. In tu bom ponovila nekaj, kar so rekli že mnogi pred mano...so »mali« in »veliki« ljudje.

Tudi, če se nočem hvaliti s tem, da spadam med »velike«, z gotovostjo in ponosom lahko zatrdim, da sem kilometre proč od tistih »malih«!