A bomo eno zapel?

Ja, to je pa kar pogosto vprašanje, ki ga ljudje zastavljajo tistim, ki prepevamo.

Vprašanje, s katerim me nagovori kdo v trgovini, na cesti, v kavarni. Vprašanje, ki je mislim, da mišljeno hudomušno. No, pa saj sem se ga navadila in ga jemljem tako.

Tudi mi ni nelagodno, ko me na primer na cesti prepozna par in začne ženska cukati in drezati partnerja... v veri, da tega jaz niti slučajno nisem opazila. Včasih še najraje vidim, če se takim lahko vsaj nasmehnem. Jaz sem en tak človek, ki mu je najbolj všeč, če ga kdo kar pocuka za rokav ali ustavi in kar direkt pove... no, če le ne traja predolgo hihi. In, če je kaj lepega seveda.

Veste, kaj pa je neprijetno? Ko opazim žensko (največkrat so ženske, ne pa vedno), ki me prepozna (op. saj ne, da mislim, da sem ne vem kako znana hihi) in me zelo strogo, resno ocenjuje od nog do glave. Postavi se tako, da ima dober pogled. Name namreč. Zanima jo, kakšne čevlje imam, kaj imam oblečeno, kakšna je frizura, koliko kil imaš preveč, koliko gub se je nabralo. In to dejansko dela tako očitno, da menda ne more misliti, da jaz tega ne opazim. Ponavadi to ignoriram, tudi nazadnje sem. Sem se pa res težko zadržala. Me je imelo, da bi gospo vprašala, če je kaj narobe. Če mi je iz tazadnje morda zrastel rep. Ne, ne maram takih ogledovanj. Ker se mi zdijo nesramni tako ali tako. Ker sploh ni važno, kdo in kaj je ogledani!

Ena bolj smešnih situacij je menda bila, ko me je ženska prepoznala in začela sama pri sebi ob pogledu name kar godrnjati, ker ji očitno nisem bila všeč. No, te nisem opazila jaz, je pa gospa zelo zabavala mojega moža.

Ampak resnica je ta, da srečujem več tistih ala »A bomo eno zapel?« kot teh slednjih opazovalcev, godrnjavcev. Ponavadi na te stvari sploh nisem pozorna.

Najbrž tudi zato, ker sem z obema nogama trdno na tleh in sem v množici ljudi ena od njih. Je pa tudi res, da je moj »imunski sistem« topogledno zelo dobro razvit! In zato: »A čmo eno zapet?«