Iskreno o moji mami

Marec je mesec, v katerem kraljujemo ženske, na današnji dan še posebej matere.

Veliko lepih besed slišimo, a tiste, ki pridejo od otroka so še posebej lepe. Tudi jaz sem mojo mamo rada obdarjala s pohvalami, poljubčki, objemi. Znova in znova.

Moja mama je bila velika frajerka. Čisti unikat! Tisti, ki so jo poznali, vedo o čem pišem. Ko je bila še v službi, ga ni bilo študenta, praktikanta, ki je ne bi vzljubil. Z mladimi se je še posebej dobro razumela in to veliko pove. In tudi midve sva se razumeli in se imeli strašno radi! Ne, ne bom se razpisala o njeni bolezni, njeni borbi, o bolečinah, o strahu, prezgodnjem odhodu... Razpisala se bom o goveji juhi.

Ja, kuhanje goveje juhe je bila njena domena tudi potem, ko sem se že odselila in imela svojo družino. Moja fanta sta prisegala na njeno govejo juho in mi po nekaj mojih poskusih iskreno in prijazno prišepnila, da naj kuhanje goveje juhe prepustim mami. Uf, so se ji zasvetile oči, ko sem ji to povedala in že je hitela kuhat juhco. Pa sem jo spraševala, kako jo naredi, če ima kakšne finte...saj mi je vse povedala, a to ni bilo dovolj. Nikoli namreč nisem bila pozorna na njene količine zelenjave za juho.

Tako se je zgodilo, da me je to njeno famozno juho naučila skuhati, ko je bila že hudo bolna in še zadnjič doma. Ni imela več moči, da bi stala, pa je sedela v kuhinji in mi dajala napotke, kako skuhati juho. Pogovor je tekel nekako takole...Mami, a si ziher, da samo toliko zelenjave? Tako malo korenja? Tako malo kolerabe, zelene? Ja, Leni ker, če je preveč zelenjave....ja, ja potem sem pogruntala, zakaj moja juha vedno nekam na kislo vleče. Takrat sem ob njenih napotkih najprej pomislila, da je pod vplivom močnih protibolečinskih tablet kaj pomešala, a seveda ni! Ko jo je jedla, je ponosno kimala....ja, ja taka je kot moja! Pa saj je bila njena. In je še zdaj. Tako pravijo. In sem na to ponosna.

Najbolj ponosna pa sem na najino tesno povezanost. Na najino ljubezen. Pojenjala ni niti za trenutek, niti za milimeter. In to je moja mamca vedela in občutila! In prav misel na to me pomirja in osrečuje. Če bi bilo kakorkoli drugače, bi me bilo v dno duše sram.

Zato bodite nežni, ljubeči in spoštljivi do svoje mame... samo eno imate, pa še njo ne za zmeraj!