Kaj pa kultura voznikov?

Veliko časa preživim v avtu. To je odsev časa, v katerem živimo in mojega dela. Tudi, če se podam na pot proti Centru Vič, brez avta več ne gre.

A ni bilo vedno tako. Zelenci so bili moji prevozniki celo srednješolsko in študijsko obdobje. No, tudi kolo je bilo priročno, predvsem na pomlad in poleti. V teh časih bi se najbrž odločila za Bicikelj, saj kolesa menda kradejo po tekočem traku. Ja, časi se spreminjajo.

Vožnja z avtom zna biti velikokrat zelo stresna, včasih se celo zdi kot, da sem se podala na tobogan smrti. Neverjetno, kaj sem že vse doživela na cesti. Ne rečem, da tudi sama ne naredim kakšne napakice, a držim se predpisov in sem zmerna voznica.

Prehitevanje po desni na obvoznici, ignoriranje, ko se želiš vključiti v promet, trobljenje, utripanje z lučmi...to ni na naših cestah nič neobičajnega. Če si za nekoga prepočasen, se ti prilepi na rit in potem se začne. Roke švigajo sem ter tja, srednji prst na roki se postavi v pokončno držo, na obrazu pa nešteto grozljivo živčnih in spačenih grimas!

Včasih se človek kar ustraši in verjemite mi, zna biti narobe, če takemu samo z roko zamahneš nazaj, češ, saj ni bilo nič takega. Ne rečem, da nestrpnost vlada samo na slovenskih cestah.

A imela sem priložnost prevoziti kar nekaj kilometrov nemških avtocest. Dragi moji, na eni furi, 700 km v eno stran in še toliko nazaj, nisem doživela enega blendanja z lučmi, enega samega trobljenja ali drvečega avtomobila, ki bi se prilepil za mojega in me priganjal. Pa je pretok avtomobilov na nemških cestah (ki so vsaj 6-pasovnice) precej gostejši kot pa na naših.

Aja, potem pa je tu še parkiranje...najraje imam tiste, ki se postavijo čez dve parkirni mesti tudi, če za to ni nikakršnega razloga in so mesta zelo natančno in vidno označena. Ali pa parkirajo tik ob tvojem avtomobilu in potem še na polno odprejo vrata ter pustijo odtis v tvojih vratih.

Predvsem pa je na parkiriščih ob nakupovalnih centrih potrebno biti pozoren, da tisti, ki niso upravičeni do parkiranja na parkirnih prostorih označenih za invalide ali družine z otroki, tam tudi ne parkirajo. Prav je, da te parkirne prostore prepustimo tistim, ki resnično potrebujejo več prostora, da iz avta vzamejo vse potrebno. Ja, uganili ste, moja zadnja vožnja v Center Vič res ni bila prijazna. A, ko sem prišla na cilj, sem šla najprej na eno kavo, se malo umirila, potem pa akcija in terapija z ogledovanjem pestre ponudbe v centru.

Bodite previdni in strpni na cestah. Naslednjo sredo pa spet ustavite svoje konje na blogu centra. Vas bom čakala!