Ljubljančanka sem!

Ja, to pa drži kot pribito...no, če sem še malo bolj natančna sem Ljubljančanka z dolenjskimi koreninami. In dolenjske korenine ne morem in nočem zatajiti.

Ko sem še honorarno poučevala nemščino na jezikovni šoli, me je kolegica, ki je poučevala slovenščino malo stestirala...ne morem se spomniti, kateri stavek sem morala ponoviti za njo, ampak rezultat je bila jasen: » Dolenjka- ja, pri tebi je slišati kar nekaj dolenjskega pridiha!«

Če se malo dlje časa zadržujem v dolenjskem studiu v Novem mestu, kjer smo snemali moje zadnje tri plošče, se njihovega govora kaj hitro vsaj delno navzamem. Malo začnem po njihovo zavijat in to se mi kar dopade. V dolenjščini je nekaj pojočega, jaz pa se tako ali tako pišem Godec. ; )

A moje mesto je Ljubljana. Tu sem rojena, tu sem odraščala in tu se staram hihi. Ljubljano imam rada. Tako lepa je. In živi. Življenje ji dajemo mi Ljubljančani, v zadnjih letih pa vedno številčnejši turisti, ki očitno radi pridejo v naše mesto.

Kot Ljubljančanka čisto premalokrat zaidem v sam center, v stari del naše prestolnice. Kadar pa, sem vedno znova navdušena. Tudi nastopati v prestolnici je nekaj posebnega...naj bo to pozimi na prehodu iz starega v novo leto ali pa poleti npr. v Paviljonu na Kongresnem trgu.

Poseben občutek je tudi spremljati spreminjanje Ljubljane v zadnjih letih. Res se je prelevila v pravo lepotico in uradno v zeleno prestolnico Evrope. In nič čudnega ni, da pohvale letijo od vsepovsod. Od vsakega tujca, ki jo obišče in vidi. In vsakič, ko si vzamem malo časa in odprem oči, vse to vidim tudi jaz. In sem kar malo ponosna!

Tudi danes sem šla po Čopovi in praktično na vsakem koraku videla in slišala tujce. Mirno si lahko priznam...če bi v Ljubljano prišla kot turistka, bi si jo zagotovo želela še kdaj obiskati!!!