Nakupovalne navade, razvade, dogodivščine...

Kar se nakupovanja in pohajkovanja po trgovinah tiče, nisem več tisto, za kar sem veljala včasih. Bližnji so se kar bali it z mano in menda so bile potrebne posebne psihofizične predpriprave za vsakega, ki se je odločil, da me spremlja pri mojih trgovinskih podvigih hehe!

Ja, rada sem letala naokoli. Če že nisem imela več časa, sem pa gotovo imela več volje. Pa čeprav je bilo gneče v trgovinah včasih več, da o dolgih kolonah pred blagajnami sploh ne govorim. A je bilo trgovin manj, o velikih trgovskih centrih pa ni bilo ne duha ne sluha.

In tako ne vem, kdaj sem v kakem velikem nakupovalnem centru kot je recimo Center Vič nazadnje čakala v vrsti, poleg tega pa so tu še samopostrežne blagajne.

Ojej, ko sem prvič stala pred to napravo...gospa iz naprave je bila zelo dosledna...skenirajte prvi izdelek, teža ne ustreza izdelku, počakajte na asistenta, izberite vrsto plačila, vstavite kartico, vtipkajte svoj pin, prosim odstranite svoje izdelke...jao meni.

Pa sem se navadila in zdaj se mi zdi ta sistem prav praktičen in hiter. No, če nimaš za skenirat ravno zvrhano polnega vozička! Nakupovati »špecerijo« je moje skoraj vsakodnevno opravilo, čeprav bi se morala ravnati po tistih, ki nakupujejo recimo tedensko. Bi tudi marsikateri euro prihranila...tako pa skoraj vsakodnevno kupim še kaj, kar sploh nujno ne potrebujemo. Moram se poboljšati!

Tudi pri nakupovanju, oz. ogledovanju oblačil nisem več ista. Tiste odrske mi tako kreira in sešije Maja (op.Štamol), kar pa se ostalih cunj za prosti čas tiče, jih kupim po navdihu. Če me kaj zelo navduši, če kaj res potrebujem in sploh, če moja denarnica pri tem ne trpi preveč, oziroma mi nakup dovoljuje.

Najbolj zabavna nakupovalna dogodivščina pa se je zgodila kar nekaj let nazaj, ko smo se z Big bendom slovenske vojske vračali z nastopa v Bruslju. Letalo je imelo zamudo, meni pa je ostalo še nekaj eurčkov...in v neposredni bližini je bil Duty free shop...pa sem šla na not in prišla ven z vrečko, mogoče sta bili dve. Pa mi je ostalo še nekaj eurčkov in sem spet šla not ter prišla ven še z eno vrečko. No, morda sta bili spet dve. Ko sem imela res samo še nekaj eurčkov, je imel Duty free shop že na pol spuščene roloje...no, ravno po trebuhu se mi ni bilo treba splazit v trgovino, sem se pa sklonjena še prebila not in prišla ponosno in zmagovalno ven z zadnjo vrečko. Roloje so potem končno spustili do tal!

Lahko si mislite, kako je to izgledalo in prav vsi smo se zabavali. Še posebej glasbeniki. Ampak potem si jih je ene par le moralo porazdelit moje vrečke, saj mene samo tako oteženo sploh ne bi spustili na letalo. Ah, kje so te časi...no, prijetni in zabavni spomini pa le ostanejo za vedno!!!