Živjo/dober dan...!

Pozdraviti, odzdraviti, se ob tem tudi nasmehniti... no, to je izgleda v moji naravi. Ne vem, zakaj enim ljudem pozdravljanje in odzdravljanje predstavlja tak »problem«. Pa saj ni tako težko. Sama vedno pozdravim glasno in razločno. Običajno pozdravim tudi kot prva. Zakaj pa ne?

Zato vsakič, ko naletim na nemo faco, od presenečenja onemim. Rečeš živjo, dober dan...NIČ! Ni dolgo, ko se mi je to zgodilo in kar nisem prišla k sebi od presenečenja...človek, odrasel človek iz soseske gre mimo tebe, ga pozdraviš, spogledata se in on gre mirno naprej...brez besed. Kakšne pametne razlage za tako vedenje res ne najdem. No, jo, ampak ni za v blog hihi. Zgodi se tudi, da pozdravim, nazaj pa dobim eno momljanje in gledanje v svoje noge. Madona, saj gre samo za pozdrav! Saj ne pričakujem od nikogar, da se mi bo klanjal!

Opazujem otroke...no, mene so učili, da moram starejše vedno pozdraviti prva. Saj to še ni izumrlo. Ker nekateri prav lepo in prijazno pozdravijo. Pa četudi se poznamo le na videz. Ampak najbrž je to stvar vzgoje. Mi smo našega že učili tako...in, ko sem že mislila, da je v puberteti tako v drugem svetu, da sosedov najbrž še vidi ne, kaj šele pozdravi, ga prav posebej pohvalijo, kako lepo pozdravlja. Kako lepo je vzgojen. Evo, to je to! Vzgoja se začne doma!

Sto ljudi, sto čudi. Eni naj se kopajo v svojem svetu brez bontona o lepem obnašanju, jaz pa bom še naprej prijazno pozdravljala ljudi in odzdravila vsem, ki me pozdravijo. Tudi, če ga vidim prvič v življenju. Ker je tako edino prav in lepo. Bonton in olika človeka sta slika!!!