Sobotni vrvež

Že pred odhodom od doma sem se minulo soboto odločila, da bom obisk Centra izkoristila tudi za pranje las in fen frizurco v frizerskem salonu Dok. No, gneča je bila na sobotno dopoldne pričakovana, a sem vseeno prišla kar hitro na vrsto. Luštno se je bilo zleknit v udoben stol in se prepustiti rokam, ki znajo razvajati. Masaža lasišča je bila tako sproščujoča, da sem še zvečit pozabila. Namesto strogo spetih las ob prihodu v salon, pa je ob odhodu mojo glavo krasila naravna, spuščena pričeska. 😊

Centrove sobote zaznamujejo tudi Semler-jeve dobrote. Če mi že uspe priti na Vič v soboto, ni šans, da bi se vrnila v Šiško brez Semlerjevih slastnih prleških gibanic, indinjač. Ko je domače tudi zares in povsem domače!

Aja, ponovno sem bila na pregledu vida…se je en malček poslabšalo stanje, o »posledicah« pregleda pa v naslednjem blogu. 😉

Suha roba iz Ribnice je še vedno del Centrove zgodbe in spet sem odkrila nekaj prisrčnega. Boste videli, po teh ledenih temperaturah bo kar naenkrat tu pomlad, ko bodo posebna stojala za lončnice »trikolesca« (glej sliko) še kako aktualna.

Ni dvakrat za reči, da vrta, če bi ga imela, ne bi okrancljala s kakim palčkom in takim koleščkom. Dajo kanček pravljičnega in igrivega pridiha, ki privabi nasmeh na obraz in izvabi vzklik: »Iiiiii!« Meni ga vedno. 😉

Še eno nalogo sem opravila za današnji blog. No, samo slikovno gradivo sem zbrala kot dokaz za tisto, kar sem že tako vedela. Namreč to, da pasje vrečke lahko nabavim tako v prodajalni DM kot tudi v trgovini Interspar.

Torej so na dosegu rok. Zakaj o tem? Ker so pasji drekci-pekci na snežni belini še bolj vidni, pogled na njih pa res ni lep! Stopiti v njega je še manj lepo. Po možnosti jih s Chilly obhodiva, meni pa je ob tem vedno nerodno v imenu tistih packov, ki ne pospravljajo za svojimi kužki.

In tako »razkazujem« pasje vrečke, ki jih navežem na povodec, lezejo mi iz vseh žepov, ponavadi pa z vrečko maham še preden naša opravi svoje. Pobiram pasje kakce! Ker je to edino prav in, ker je kulturno. Pika.